Ne le z besedami, tudi s telesom marsikdaj povemo veliko, mogoče tudi več, kot si želimo. Številna sporočila, čustva in razpoloženja zavedno ali nezavedno namreč izražamo prav prek telesne govorice. Pripravili smo nekaj primerov, kako lahko s telesno govorico prepoznamo pravo sporočilo.
Obraz in glava
Z zgornjim delom telesa ljudje sporočamo največ neverbalnih znakov. Če smo zadovoljni in samozavestni, že skoraj samoiniciativno glavo rahlo privzdignemo, če pa smo nezadovoljni, jo pogosto povesimo. Fokus oči nam lahko pove, ali je oseba pozorna na dogajanje okoli sebe ali procesira informacije. Pozorni moramo biti tudi na kimanje. Veliko ljudi s kimanjem pospremi teme, ki jih podpira in z odkimavanjem zadeve, ki jih ne podpira. Če nekaj osebi ni všeč, kar vidi, lahko pokaže tudi s praskanjem po očeh. Praskanje po ušesu nam pove, da osebi ni všeč to, kar sliši, praskanje po glavi, vratu ali nosu pa lahko nakazuje nelagodje, zmedenost in utesnjenost.
Telo
V družbi se običajno nagnemo proti tisti osebi, do katere imamo pozitiven odnos ali stran od osebe, ki je (še) ne sprejemamo. Prav tako pogosto nagnemo ali premaknemo telo naprej kot odziv na pozitivne, privlačne teme. Pri temah, ki nam niso všeč ali pa želimo malce več distance do določenega problema, pa se pogosto nagnemo nazaj. Svoje razpoloženje lahko pokažemo tudi z dihanjem. Če oseba v nekem trenutku ustavi dihanje, s tem pokaže velik šok ali začudenje ob izrečenih besedah ali dejanju. Pomeni tudi, da se je oseba nečesa močno prestrašila in potrebuje tolažbo oziroma obrazložitev, da se zopet umiri.
Roke
Kretnje rok prav tako izražajo naše razpoloženje in občutje in jih poleg obraznih čustev najtežje nadzorujemo. Pretirano kriljenje z rokami zbuja vtis živčnosti in vznemirjenosti. Ljudje odvečno napetost velikokrat sproščamo s premiki, kot na primer igranje s prstani na roki, igranje z ogrlico, prepletanjem prstem, polaganjem rok v žepe in podobno. Da smo umirjeni, z rokami pokažemo tako, da jih imamo položene ena na drugo na kolenih ali na mizi in da z njimi delamo umirjene, ne pretirane gibe.
Pri neverbalni komunikaciji moramo biti poleg opazovanja svojega sogovorca pozorni tudi na gibe, ki jih delamo sami. Pri tem naj bo naše osnovno vodilo to, da skušamo pozitivne kretnje in signale čim bolj naravno vpeljati v svoje vsakdanje obnašanje. Na ta način bomo pri komunikaciji zagotovo bolj uspešni in ljudem na prvi pogled bolj všeč.