Preden prevajalske agencije oddajo končni izdelek strankam, izvedejo postopke za zagotavljanje kakovosti (QA) – nekatere samo s strani človeških virov, druge pa dodatno še s pomočjo programske opreme za zagotavljanje kakovosti.
Naloge, kot sta popravljanje in dvojno preverjanje terminologije s strankami, sodijo med metode za zagotavljanje kakovosti, ki prispevajo k jezikovni odličnosti končnega izdelka in jih ni mogoče nadomestiti z avtomatiziranimi procesi. Vendar pa je kar nekaj stvari, ki jih programska oprema za zagotavljanje kakovosti zlahka prepozna, s čimer opozori prevajalca na napake, prihrani ure in ure njegovega prebiranja in primerjanja ter prepreči napake, do katerih bi lahko prišlo zaradi dolgočasnosti besedil.
Najpogosteje uporabljena orodja za zagotavljanje kakovosti imajo sicer različne zmožnosti, vendar njihove funkcije običajno prepoznajo naslednje:
- nekonsistentno prevedene fraze
- prevodi besed/fraz, ki se ne ujemajo z definicijami v glosarju
- neprevedene besede ali fraze
- manjkajoče segmente
- razlike pri ločilih ali presledkih
- neujemanje številk in simbolov
Naslednja orodja za zagotavljanje kakovosti so med najpogosteje uporabljenimi: ApSIC Xbench (na voljo brezplačno), Wordfast Quality Check, D.O.G. ErrorSpy, Verifika, Yamagata QA Distiller ter SDL Trados Terminology Verifier in QA Checker. Med seboj se razlikujejo glede na prijaznost za uporabnika, učinkovitost in zahtevnost uporabe.
Da si laže predstavljamo delovanje programske opreme za zagotavljanje kakovosti, se moramo zavedati, da je vsaka napaka zaznana na podlagi primerjave z zbirkami podatkov, ki so vgrajene v program, oziroma glosarji in pomnilniki prevodov, ki jih lahko s programom ustvarimo. Pomanjkljivost teh programov je, da ne »razumejo« različnih slovničnih pravil v izvirnem in ciljnem jeziku, ne zmorejo odkriti pomenskih napak, ki jih v prevod vnese prevajalec, in ne opazijo slabega sloga. Kljub temu so postali nepogrešljivi v prevajalskih agencijah, zlasti ko gre za večje projekte.
